Kako je lahko nasedel tem besedam? Kako sem lahko bil tako neumen? Kako lahko ljudje verjamejo take neumnosti? Kako so nas lahko tako »nategnili«?

So »skriti prepričevalci« povsod okoli nas v našem okolju. Ko smo mladi, radi razmišljamo, da smo drugačni in celo, da smo imuni na psihološke pritiske, ki manipulirajo in pogojujejo druge ljudi. Mi že nismo taki, kajne? Del odraščanja vključuje samospoznavanje pričeti videti sebe, kako smo vključeni in vodeni od okolja, kako na nas vplivajo drugi ljudje in kako nas vodijo naše osnovne potrebe, ki jih ljudje imamo.

Ljudje smo lahko manipulirani prav zaradi tega, ker si delimo prirojene človeške karakteristike, ki nam omogočajo, da smo vsi dovzetni, do neke točke. Čeprav – kakor vse »infekcije« – so nekateri ljudje bolj dovzetni, da podležejo in drugi imajo višjo stopnjo naravne imunosti na psihološke pritiske, ki nas lahko »pritisnejo«, da počnemo stvari, ki jih drugače ne bi.

Vendar, če verjamemo da smo za te pritiske že imuni – je najbolj sigurna stvar, kako se najlažje nalezemo bolezni.

Pritisk na gumb za samouničenje

Je leto 1978 v Gvajani. Tu stojite sredi »Jonestowna«, zvesti član kulta Jim Jonesa znanega kot »The peoples temple« (Tempelj ljudstva). Ukaže vam, da vzamete strup in umrete. Kaj naredite?

Seveda, tega ne boste naredili. Kdo pa je on, da mi bo rekel, naj vse končam? Saj niste nek stroj, ki avtomatično sprejema ukaze! Še vseeno je – skoraj nemogoče dojeti – 909 ljudi enostavno sledilo njegovim navodilom. Ljudje, ki so želeli živeti. Zakaj so ti ljudje to storili? Zakaj so moški in ženske dovolili da jih je zlorabil? Zakaj so dovolili prodati svoje hiše in dati ves denar njegovemu templju?

So bili to ljudje z izredno nizko inteligenco? So bili popolnoma nori? Je bil Jim Jones tako zelo dober manipulator človekovih čustev? Je instinktivno vedel na katere »gumbe« mora pritiskati, tako da je privedel ljudi do točke, da so zastrupili svoje otroke in potem še sebe?

… jah, ampak to je bil Jonestown!

Res, vendar Jonestown se je skozi zgodovino zgodil že mnogokrat. Gre pod drugačnimi imeni, vendar povsod lahko vidimo enake psihološke mehanizme, ki igrajo v ozadju. Razumeti te mehanizme nam lahko pomaga dojeti ne samo izredne psihološke manipulacije voditeljev kultov vendar tudi subtilnejše vplive, ki smo jim izpostavljeni vsak dan.

Jones je bil mojster v tem, da je ljudem dal kar so potrebovali. To je kritičnega pomena da dojamete to delovanje. Vsi imamo potrebe. Če vaše osnovne človeške potrebe niso zadovoljene potem, razen če razumete, kaj se dogaja in odreagirate primerno, se boste oprijeli kateregakoli vira, ki ponuja, da bo zadovoljil te potrebe (govorim tudi iz lastnih izkušenj).

Osnovne potrebe vključujejo:

-          Varno okolje v katerem se lahko razvijamo

-          Dajanje in sprejemanje pozornosti

-          Občutek avtonomnosti in kontrole

-          Biti čustveno navezan na druge ljudi

-          Biti del večje skupnosti

-          Prijateljstvo, zabava, ljubezen, intimnost

-          Občutek statusa znotraj socialne skupine (vključuje občutek, da ste pomembni)

-          Občutek zmožnosti in dosežkov

-          Smisel in pomen, ki pride iz občutka, da rastemo s tem kar ustvarimo in kako razmišljamo

Če katerakoli izmed teh osnovnih potreb ni zadovoljena, vas bo »čudno privlačilo« karkoli obljublja in ponuja zadovoljitev teh potreb. Znanje, da se to dogaja vas lahko reši kopico preglavic.

Veliko Jonesovih privržencev je bilo iz revnih slojev in »upornikov«, ter ljudi, ki niso živeli zadovoljivega življenja in niso imeli zadovoljenih osnovnih potreb na zdrav način. Ljudje, ki so se soočali z negotovo sigurnostjo. Ljudje z negativno samopodobo. Jones je ponujal obljubo sigurnosti, družbo, (božanski) smisel, skupnost, samospoštovanje in občutek varnosti znotraj kulta. Sigurno so se imeli zelo »fajn«, saj so na koncu Jonesu sledili v svoj propad.

Univerzalna dovzetnost

Enostavno je videti, da če te potrebe niso zadovoljene na zdrav način potem karkoli pride mimo in nam ponudi rešitev, ki zadovoljijo te potrebe v enem »paketu«, se nam bo zdelo zelo privlačno.

Na bolj vsakdanji ravni lahko pomislite na to, koliko ljudi, ki se počutijo zapostavljene v svojem zakonu ima  skrito razmerje s kom drugim – zato ker »Je bilo tako prijetno, ko me je poslušal/dal komplimente/dal pozornost.« – itd. Enak nezavedni pogon, ki nekoga popelje v afero, lahko nekoga drugega popelje v naročje kulta.

Racionalne obrazložitve in modrosti po dogodku

Vsi potrebujemo kvalitetno pozornost in si prizadevamo za izpolnitev te potrebe, vendar nas lahko naša žeja zaslepi na potencialno neokusne vidike osebe ali stvari, ki nas popelje v skušnjavo. Čustveni pogon je tako močan, da bo pridobil zavedni del, da mu pomaga pri konstruiranju prepričljivega logičnega argumenta, ki podpira to kar čutite, da morate narediti. Jonesovi privrženci so sigurno skonstruirali svoj sistem verovanja glede kulta in verjeli svojim racionalnim argumentom, zakaj je dobro ostati v njem.

Enostavno je kasneje reči »Kako sem bil lahko tako neumen!«, vendar ekstremni primeri kot Jonestown demonstrirajo, kako prevladujoče močan je lahko čustven pogon, ki zadovoljuje te potrebe – prav tako kakor lahko človek, ki sredi puščave umira od žeje prisloni steklenico belila na usta in popije, če bi mu ju ponudili.

Pravila vplivanja

Znani socialni psiholog Robert Cialdini je opravil podrobno študijo, kako in zakaj se ljudje strinjajo (morda bolje rečeno kupijo) z nekaterimi stvarmi v poslovnem svetu in identificiral principe, ki jih je imenoval »Orožja vplivanja«. Opazoval je poslovne interakcije, vendar njegovi principi prav tako enako veljajo za kulte in kakršnekoli manipulativne osebne odnose. Če pogledate pozorno lahko enostavno povežete med njegovimi principi in nezadovoljenimi osebnimi potrebami.

Cialdinijevih šest »orožij vplivanja«

Recipročnost – »Ampak oni so tako veliko naredili zame!« Ko čutite, da ste nekomu dolžni potem bo »zakon recipročnosti« deloval na vas. Jim Jones je konstantno opominjal svoje privržence, koliko je njegova »cerkev« naredila za njih, kako jih je on »rešil«. Če vas nekdo stalno opominja koliko delajo ali so naredili za vas, potem manipulirajo. Ta proces deluje vse od  brezplačnih vzorcev v marketingu do tega, da vam nekdo naredi uslugo za katero niste prosili. Lahko pomislite tudi,  kako nekateri politiki konstantno opominjajo, koliko so naredili za državo in vas. Ta princip se uporablja tudi v poulični hipnozi – ko zaustavim neznanca na cesti, mu ne rečem živjo, vendar mu takoj dam kompliment (obleka ali nekaj opaznega na njemu) in opazujem neverbalni odgovor. Če se mi zdi primeren lahko stopim do osebe in hitro nadaljujem z »bombardiranjem« informacij. Oseba, ki je prejela kompliment želi nekaj vrniti. To lahko tudi sami opazite, ko vam nekdo da kompliment, ponavadi takoj odvrnete z povratnim komplimentom – je avtomatično.

Zavezanost in doslednost – Če se ljudje javno zavežejo, verbalno ali pisno za neko idejo ali cilj je veliko večja verjetnost, da bodo to obvezo spoštovali. Radi se delamo dosledne do sebe in ostalih. Že samo pričakovanje sramote, ki jo ljudje občutijo, ko pomislijo da bodo prekršili nekaj čemur so se obvezali, jih lahko žene, da neko stvar storijo. Da kar nenadoma prenehajo slediti svojim verovanjem in zapustijo svoja prepričanja se lahko zdi nemogoče za večino ljudi – tudi če je ogromno dokazov v nasprotno. Tudi v hipnozi se uporablja podoben princip, ki zaveže osebo da stori, kar se je odločila narediti (kajenje, hujšanje…).

Socialni dokaz – Večina ljudi bo naredila neko stvar, če pred tem vidi, da to počnejo tudi drugi ljudje. »Milijon ljudi se ne more motiti!« Če vsi to počnejo, potem je to nekako dovoljeno. Na ta način ljudi potegne da so »modne žrtve« prav tako kakor žrtve kultov. To ni samo »neumna slepota«. Da smo ljudje lahko preživeli v svetu predatorjev smo morali oblikovati tesno povezane skupine in opazovati drug drugega za opozorilne znake nevarnosti. To je zelo uporabno – do neke točke, vendar je lahko uporabljeno proti nam in lahko tudi zelo škoduje (apatija opazovalca; morda bom več o tem napisal v drugem članku).

Avtoriteta – Ljudje bodo večinoma sledili likom in simbolom avtoritete, čeprav bodo ta dejanja vprašljiva. Avtoritativne figure pridejo v vseh možnih oblikah. (Jim Jones je bil izredno naravno avtoritaren). Predlagam da si preberete knjigo Stanley Milgram-a – Poslušnost avtoriteti (je tudi v slovenščini) ali na YouTube-u pogledate njegov eksperiment – The Milgram experiment v katerem  navadni ljudje predajo svojo odgovornost osebi v beli obleki in pritisnejo na gumb, ki pošlje smrtno dozo električne napetosti drugi osebi. Osebno se mi zdi nenavadno, da je to znano že desetletja, vendar še vedno naša družba deluje na isti način (birokratske ustanove, podjetja, politični sistemi…).

Všečnost – Ljudje so lažje prepričani od drugih, če jim je ta oseba všeč. Vendar ni nujno da »všečni« ljudje počnejo stvari, ki so nam všeč in v tem je problem. Cialdini je demonstriral, da ljudje raje kupujejo od ljudi, ki so jim všeč. Prav tako imamo raje ljudi, ki so bolj privlačni. Ni naključje, da so ponavadi voditelji kultov karizmatični in privlačni ljudje.

Pomanjkanje – če se zdi, da je nečesa malo ali v pomanjkanju se bo povpraševanje povečalo. »Omejena ponudba« ali »Dokler zaloge ne poidejo« so vse načini, kako marketing uporablja princip pomanjkanja. V manipulativnih odnosih je to lahko »Nikoli ne boš srečal nekoga, ki te ima tako rad kot jaz!« Implikacija je v tem, da sem redek in tako veliko več vreden zate. Jim Jones je to formuliral kot »Tempelj ljudstva«, kjer lahko ljudje samo pri njemu najdejo odrešitev in vsi kulti bodo imeli podoben slogan. Kult je prav tako lahko politična stranka z  karizmatičnim voditeljem ali podjetje z »močnim« šefom.

To je tudi odgovor na to, ko ljudje vprašajo ali lahko s hipnozo naredijo nekaj proti svoji volji bo odgovor vedno NE! Ko nekoga hipnotiziram in mu dam sugestijo, da naredi nekaj kar je proti njegovim moralnim in etičnim načelom – bo odprl oči in ugovarjal ali pa enostavno ignoriral, kar sem mu rekel. Druga stvar je – morala nekoga ni nujno, da je enaka kakor vaša. Morala in etika nekega slovenca ne bo nujno enaka nekomu iz bližnjega vzhoda, kjer je sprejemljivo nekoga kamenjati. Morala in etika nacističnega nemca ne bo enaka današnjim splošnim standardom. Pozornost je potrebno usmeriti drugam – lahko bi rekli socialno programiranje ali pranje možganov, ki se zgodi postopoma in je povsem druga stvar kot hipnoza. Vedno sledi zgoraj omenjenim principom. Primer je lahko nedavno dogajanje v Sloveniji glede »trenirk« in »trenirkarjev«. Dovolj je, da ena oseba v določenih okoliščinah na »vodilnem položaju« (že ima Socialni dokaz) dopusti neko izražanje in potem temu ljudje nezavedno sledijo z izbruhi rasizma in nestrpnosti, saj je zdaj to dovoljeno.

Da se zaščitite pred tovrstnimi manipulacijami organizacij in posameznikov si zapomnite:

-          Zavedajte se, da sta »obljuba, kaj boste dobili« in »grožnja ali svarjenje pred izgubo« univerzalna orodja za manipuliranje verovanja in vedenja.

-          Razumite, da če vaše osnovne mentalne in čustvene potrebe niso zadovoljene, postanete bolj dovzetni za kogarkoli, ki bo izkoristil to praznino – kot terapevti vemo; koliko ljudi polni tisto žalostno praznino v želodcu z hrano in si istočasno želi shujšati. Že z samo razumevanjem tega koncepta vas cepi pred izkoriščenostjo kultov in posameznikov.

-          Opazujte, kako Cialdinijevih šest »orožij vplivanja« operira v vsakdanjem življenju (ponavadi na najbolj nedolžen način) in kako so povezana na osnovne mentalne in čustvene potrebe.

-          Nenazadnje – ostanite mirni. Miren um lahko dojema svet veliko bolj jasno in objektivno.

Potrebno se je tudi zavedati, da večina ljudi in organizacij ni zasnovana, da izkoriščajo in manipulirajo in delujejo normalno. Vse te principe se tudi uporablja v pozitivne namene, kot naprimer, da ljudje darujejo več krvi, pomagajo ljudem v stiski itd.  Kakor vedno, odvisno je od vsakega posameznika, kako znanje uporablja.

Obstaja nešteto enciklopedij sanjskih simbolov in njihovih pomenov, ki so žal objavljena na ožji predpostavki, da »en simbol ustreza vsem«. Revolucionarno novo razumevanje sanj je pokazalo, da je to napačno in da individualni um izoblikuje simbole in sanje tako, da ustrezajo individualnim potrebam.

Prodor v razumevanju sanj

Zadnje bolj globoko razumevanje, zakaj smo se razvili da sanjamo prihaja iz prodorne raziskave priznanega psihologa Joseph Griffina. Prvič sta se biologija in psihologija združila v model, ki ga sprejema veliko število priznanih psihologov iz vsega sveta.

»Zelo prepričljivo. Veliko bolj sprejemljivo, kot Freudovo in Jungovo pojmovanje. Joseph Griffinova interpretacija njunih sanj je popolnoma razumljiva.«  Prof. Hans Eysenck o knjigi »The Origin of dreams« avtorja Joe Griffina.

Sanje »izpraznijo« čustveno napetost

Že nekaj časa se psihologi strinjajo, da imajo sanje povezavo s čustvi. Vendar, vsa čustva ne sprožajo sanj. Samo čustvena napetost, ki ni bila izražena medtem ko smo bili budni, povzroča da sanjamo! Naprimer; če imata z partnerjem kričeč prepir v katerem se izrazi vsa vaša jeza, je malo verjetnosti, da boste o tem sanjali, saj je čustveni napetosti bilo dovoljeno da se popolnoma izrazi. Kakorkoli, če se skregate z nekom v službi (npr. šefom) in te jeze ne morete izraziti se bo najverjetneje ta frustracija izrazila skozi sanjanje.

(Tu so raziskovalci dobili indikacijo, kako sta sanjanje in hipnoza povezani.)

Kako sanje delujejo?

Možgani bodo »odplaknili« prekomerno čustveno napetost tako, da ustvarijo sanje skozi scenarij, ki je vzporeden resničnim življenjskim izkušnjam – metaforo.

V našem primeru prepira z šefom, kjer ste jezo zadržali zase se lahko v vaših sanjah šef izrazi kot neka pošast in vaši jezi bi bilo dovoljeno se izraziti kot napad na to sanjsko pošast.

Če naslednji dan jezno premišljujete o istih težavah je možno, da se razvijejo ponavljajoče sanje, saj želijo možgani izplakniti čustva skozi enako metaforično zgodbo.

Konstantno premlevanje povzroča sanjanje

Eden izmed najbolj običajnih načinov ustvarjanja neizražene čustvene napetosti je miselno premlevanje o težavah.  Ker to počnemo v svojih mislih je redkokdaj situacija v katerih se lahko ta čustva izrazijo. Depresivni ljudje sanjajo veliko več kot ljudje, ki ne trpijo za depresijo, ker neprestano razmišljajo v načinih, ki vzbujajo čustveno napetost – premlevanje težav iz preteklosti in skrbi o prihodnosti. To povzroča psihično in fizično utrujenost.

Primer interpretacije sanj:

Ženska je imela naslednje sanje; Stoji za krmilom ladje. Vse je v najlepšem redu, dokler iznenada ne napade grozna čarovnica, ki ima dve glavi. Čarovnica želi vreči ladjo iz svoje poti. V svojih sanjah se ženska počuti ogorčeno, vendar čuti, da ima »roke zvezane«, ker mora usmerjati krmilo. Nenadoma  ima čarovnica  v svoji roki oster nož in jo prične zbadati – na tej točki se ženska ponavadi prebudi vsa prepotena od mučnih sanj.

Žensko so vprašali, če je bilo karkoli v njenem življenju zaradi česar se je počutila jezno ali defenzivno in da se ta občutek ponavlja. Prvotno je odgovorila ne, vendar po nekaj časa premišljevanja rekla, da včasih pride njena tašča na obisk. Ti obiski so vedno nenajavljeni in nepovabljeni (napadi v sanjah se vedno zgodijo nenadoma in brez opozorila).

Njena tašča je do nje vedno prijazna, vendar ve, da ji za hrbtom možu govori o njej poniževalno in dvolično (čarovnica ima v sanjah vedno dve glavi). Na teh obiskih tašča vedno prevzame delo, ki ga opravlja ženska v svojem domu in z otroki (čarovnica v sanjah želi prevzeti krmilo in povzročati, da ladja skrene s poti). Ženska se ob tem počuti napadeno in se pomiri šele, ko tašča odide. Ima občutek, da o tem ne more spregovoriti z svojim možem (njene roke so zvezane).

»Knjiga Origin of dreams ima veliko več smisla, kot ideje o sanjah Junga in Freuda« Dr. Andrew Meyes – so-avtor dela Dreams & dreaming.

Kako razumeti lastne sanje?

Simbolizem v sanjah je velikokrat izposojen iz nedavnih dogodkov v življenju. Prvič, ko je ženska imela te sanje je na televiziji gledala oddajo o jadranju. Simboli so dokaj nepomembni; Čustvo v sanjah je tisto, ki drži ključ da odklenemo sanje v njihovem pomenu.

Čustva v sanjah so ponavadi pretiravanja čustev v resničnem življenju, ki so povzročila sanjanje. Če občutite grozo v sanjah se spomnite, kdaj ste se pred kratkim v budnem stanju počutili prestrašene ali če ste se med sanjanjem histerično smejali poiščite v spominu, kdaj ste se nazadnje želeli nasmejati, vendar vam situacija tega ni dopuščala.

Ko odkrijte povezavo med sanjami in preteklim spominom se bo zdelo, kot da stvari »kliknejo« na svoje mesto – bolj neka percepcija, kot intelektualizacija.

Kdorkoli z zanimanjem psihologije sanj bo imel veliko koristi, ko prebere knjigo »The origin of dreams«.

Nad vsem, kot živali iz vrste sesalcev, smo rojeni v materialni svet v katerem potrebujemo zrak za dihanje, vodo, hrano in dovolj spanja, da lahko sanjamo (o sanjah in njihovem pomenu v drugem članku). To so osnovne fizične potrebe. Brez njih hitro umremo.
Prav tako potrebujemo svobodo, da stimuliramo naše čute in ohranjamo mišice v delovanju.
V dopolnilo temu, instinktivno iščemo varno in zadovoljivo okolje v katerem lahko živimo, odraščamo, razmnožujemo in skrbimo za lastne potomce.

Te fizične potrebe so intimno povezane z našimi čustvenimi potrebami. Lahko naštejemo nekaj glavnih, skupaj z nekaterimi viri, ki nam jih je narava dala, da si lahko pomagamo z njimi.

Čustvene potrebe vključujejo:

- varnost – varno okolje v katerem se lahko popolno razvijemo
- pozornost (dajanje in sprejemanje)
- občutek avtonomnosti in kontrole
- biti čustveno povezan z ostalimi
- biti član večje skupnosti
- prijateljstvo in intimnost
- občutek statusa znotraj socialne skupine
- potreba po pomenu

Bolj podrobno si lahko te potrebe preberete v članku »osnovne človeške potrebe«.

Viri, ki nam jih je narava dala, da lahko zadovoljimo te potrebe:

- zmožnost da razvijemo kompleksen dolgoročni spomin, ki nam omogoča, da dodajamo znanje in se učimo

- zmožnost gradnje raporta, empatije in povezanosti z ostalimi

- domišljijo, ki nam omogoča, da preusmerimo svoj fokus pozornosti stran od naših čustev in rešujemo probleme bolj kreativno in objektivno

- zavesten, racionalen um, ki lahko preverja naša čustva, sprašuje, analizira in planira (leva možganska polovica)

- zmožnost da »vemo« – razumemo svet nezavedno skozi metaforično primerjavo vzorcev (desna možganska polovica)

- Opazovalec – del nas, ki lahko naredi korak stran od sebe, je bolj objektiven in prepozna sebe kot unikaten center zavesti, odmaknjen od intelekta, čustev in pogojenosti (frontalni reženj možganov)

- Možgani, ki sanjajo – in ohranjajo integriteto našega genetskega nasledstva vsako noč tako, da metaforično razbremenijo čustveno obremenjena pričakovanja, ki se niso izrazila skozi dan (več o tem in REM stanju v drugem članku).

Te potrebe in viri skupaj so naše človeške danosti, naše naravno genetsko nasledstvo. Skozi tisočletja, so se oblikovala in preoblikovala, ter potiskala našo evolucijo naprej. Najlažje si jih je predstavljati kot vgrajene vzorce – biološke podloge – ki neprestano medsebojno delujejo in (v nepoškodovanih ljudeh) v svetu iščejo svojo naravno izpolnitev tako, da nam dovoljujejo preživetje, da živimo skupaj kot mnogostranski posamezniki v različnih socialnih skupinah.

Način, kako te potrebe zadovoljimo in način kako uporabljamo naše naravne vire, odloča o fizičnem, mentalnem in moralnem zdravju posameznika. Kot take, so osnova za to kako organiziramo in živimo svoje življenje.

Ko čutimo, da smo čustveno zadovoljeni in delujemo učinkovito znotraj družbe, je veliko bolj verjetno da bomo mentalno zdravi in stabilni kot posamezniki. Vendar pa, ko preveč naših fizičnih in čustvenih potreb ni zadovoljenih ali pa ko so naši viri napačno uporabljeni – potem občutimo določen stres in prav tako ljudje okoli nas.

Želeti si absolutno sigurnost pred odločitvijo. Tipi perfekcionistov s poenostavljenimi idejami o tem, kaj je prav in narobe, obožujejo to pravilo. Ne čutijo, da je možno sprejeti odločitev, medtem ko imajo dvome o njej. Radi bi imeli certifikat, ki bi prispel po pošti in bi jim sporočil, da je pravilna odločitev bila sprejeta in uradno ožigosana. Ko se to ne zgodi, njihov um potuje okrog in okrog v krogih in pravzaprav razmišljajo preveč.

Sprejemanje čustvenih odločitev v trenutku. Čeprav te vrste odločitev lahko hitro prepoznamo kot napačne, bo oseba, ki se odloča na podlagi čustev, redko priznala napako in namesto tega raje iskala »potrditev« za svojo odločitev v čustvenih racionalizacijah – in pri temu lagala sebi in včasih ostalim. Na primer oseba, ki prenaša, da jo mož pretepa:»Prenašam tega nasilneža, ker je tako dober, ko pomaga otrokom pri domačih nalogah.« Ali drug primer: »Ne bom še prenehala kaditi, ker moja prijateljica še vedno kadi in sva se dogovorili, da bova nehali skupaj in če preneham zdaj, jo bom užalila.«

Verjeti, da je odločitev pravilna le, če jo potrdijo drugi ljudje. Ta pristop ponavadi pride iz strahu pred sprejetjem popolnoma samostojne odločitve. Lahko je znak odpora pred samostojnostjo in odraslostjo, ter prevzemanjem odgovornosti za lastno življenje.

Neprestano ponavljati enake napake, zaradi nezmožnosti učenja iz preteklosti. Seveda, ljudje redkokdaj priznajo, da se nečesa niso naučili. Lažje je za to okriviti »slabo karmo«, usodo, konjukcijo planetov, premalo podpore od prijateljev in družine in vrsto ostalih izgovorov.

Kakor v primeru Matej-a s svojimi težavami pri odločitvi. Matej spada v prvo kategorijo, ko je neprestano obsesivno razmišljal o »pravi« odločitvi. Nikakor ni mogel najti prave odločitve zase. Težava je bila v tem, da »problem«, ki ga je poskušal rešiti, ni bila matematična enačba. Težavo je enačil kot; če je X razburljivost samskega življenja in Y je krivda, ki jo bom občutil, ko zapustim ženo, kaj je potem produkt X krat Y?

Čudežno bi dobil magično število, prijazen učitelj bi ga potrepljal po glavi in pohvalil, kako ima prav in potem bi brez dvoma vedel, da je to bila »prava«odločitev.

V trenutkih, ko je nekdo v paniki, je potrebno »spustiti pritisk«. Matej je prevzemal ves pritisk nase. Nekako se je videlo, da si je želel, da sam naredim odločitev namesto njega. Sugestija je bila dana, da »se lahko odloči ne odločiti« ničesar v zvezi s svojim zakonom, in bova medtem delala na manjših zadevah. Ob tem se je vidno sprostil.

Ko ljudje sprejmejo življenjske odločitve, včasih niti ne vedo, da so se sprejeli pravilno odločitev, vendar so še vedno srečni z njo. Lahko zamenjate kariero za drugo. Morda nikoli ne boste resnično vedeli, ali je to bila prava odločitev, saj bi bilo prav tako v redu ostati v prejšnji službi. Razen, če je bila prejšnja res tako slaba in nova tako fantastična, da je odločitev očitna. Ljudje s slabo zmožnostjo odločitve težko prenašajo negotovost. Želijo si gotovosti, ko ni nobenih možnosti zanjo.

Zaupajte svojim instinktom

Ko odločitve postanejo težke, zaupajte svojim »občutkom« ali instinktom. Raziskava objavljena v »Current Biology« kaže, da so v nekaterih primerih instantne odločitve boljše kot neskončno pedantno premlevanje in logično pretehtavanje dejstev.

Testnim subjektom (osebe, katerim mi ne-znanstveniki rečemo »ljudje«) so rekli, naj izmed 650 simbolov izberejo tistega, ki ne sodi v sliko. Eden izmed simbolov je bil obrnjen drugače, kot ostali. Rezultati so bili boljši, ko niso imeli možnosti dolgo razmišljati in bili prisiljeni zaupati svoji podzavesti za pravilen odgovor.

Dr. Li Zhaoping iz Univerze v Londonu pravi: »Pričakovali bi, da bodo ljudje imeli boljše rezultate, če jim pustimo dalj časa za vpogled in razmislek, vendar ni bilo tako.« Pojasnjuje: »Zavestni ali višji del možganov, ko je aktiven, blokira prvotne podzavestne odločitve – tudi če so pravilne – in nas pušča nezavedne ali nezaupljive do naših instinktov.«

Torej, prekomerno razmišljanje o težavi lahko poslabša situacijo. Nekaj podobnega je opaženo pri osebah, ki trpijo za obsesivnim kompulzivnim vedenjem, ko podzavestni del dobro ve, da ste zaprli plin v kuhinji, vendar se zavestni del neprestano vmešava in meče celotno zadevo v dvom, ki povzroči, da morate petdesetkrat preveriti, če je plin zaprt.

Znani rek Miltona Ericksona: »Zaupajte svoji podzavesti!« je tudi raziskan z znanstvenega stališča. Vaši zavestni logični možgani ne sprejmejo vedno najboljše odločitve.

Jasno je videti, da ima logično razmišljanje svoje mesto pri sprejemanju odločitev, vendar logika je samo orodje in ne edino v zaboju.

Kar privede do vprašanja: Ali so lahko nekateri ljudje preveč razumski, kar zadeva sprejemanja odločitev?

Biti preveč razumski

Biti »preveč razumski« ne deluje, kot nekakšna pomankljivost ali nekaj, kar bi nas držalo nazaj. Razumni ljudje bodo podedovali zemljo, to je sigurno. Vendar včasih najbolj razumne odločitve niso ravno najboljše. Biti »razumen« ne dovoljuje nepredvidljivosti v življenju.

Morda je bolj razumno ne oditi na počitnice z ljudmi, ki jih ne poznaš, vendar hkrati ne veš, kakšne priložnosti boš zamudil ali spoznal nove prijatelje s tem, ko greš. Morda je razumno in bolj varno vedno delati za nekoga drugega – in kdo ve, kaj bi lahko dosegli, če bi delali samostojno in zase? Torej, če bi lahko »biti razumen« razširili, da bi dovolila spontanost in včasih tudi kar naredili nekaj nerazumnega, bi to lahko postalo resnično…..razumno.

Včasih lahko »pre-razumemo« sebe izven radosti življenja.

Za zaključek– kako sprejeti odločitve

Za sprejemanje dobrih odločitev je potrebno:

- Naučiti se zaupati instinktom in ne vedno trmasto vztrajati na »logičnih« rešitvah za vse, kot na primer: zakaj kupiti srebrn avto namesto črnega. Naučite se reči: Ker, čutim da je tako prav.

- Vendar morate biti obenem pozorni, da vas avtomatično ne premami čustveno nabita odločitev, po kateri se lahko kasneje slepite z razlagami in racionalizacijami. Intuitivna odločitev deluje najbolje takrat, ko so efekti zamegljenosti visokih čustev na minimumu.

- Ko se odločate in tehtate odločitev na podlagi za ali proti, uporabite svojo domišljijo. Usedite se in resnično predstavljajte življenje s to odločitvijo. Kakšen je občutek takrat?

- Ne obremenjujte se zaradi «napačne« odločitve. Lahko se nekaj naučite iz nje –vsak človek se zmoti in je samo povratna informacija, kako te težave ne imeti.

Kakor pravi pregovor iz filozofije Sufijev – »Naučite se hoditi po robu širokega meča!«

Ampak pustite knjige zaenkrat pri miru in se vprašajte:
- če v avtu ne bi imel goriva, ali bi se spraševal zakaj ne vžge?
- če vaš vrt ne bi videl dežja že mesece, bi si razbijali glavo zakaj so vse vaše rastline umrle?

Seveda ne. Če pa vprašate človeška bitja za podobno objektivno opazovanje glede lastnih življenj, pa si postavljate malo bolj težko nalogo.

Devet osnovnih človeških potreb

Pravijo, če vržemo žabo v lonec vrele vode, bo skočila takoj ven, vendar pa, če jo najprej položimo v mrzlo vodo in lonec počasi segrevamo, bo sedela tam dokler ne bo popolnoma skuhana.
Problemi, ki nastanejo zaradi pomanjkanja »osnov« pri ljudeh, se ponavadi razvijejo čez čas ter jih je tako enostavno spregledati in ko te težave pridejo na dan, pa naj bodo to tesnoba, depresija, odvisnosti ali katerakoli druga težava – ljudje preprosto ne morejo dojeti zakaj!

Torej je dobro vedeti, kaj vaš lastni vrt potrebuje, da bi dobro rasel in ko opazite katerega izmed listov veneti, lahko preverite listo osnovnih potreb in dodate potrebno sestavino, ki ga bo ponovno oživila.

Tu je torej seznam devetih osnovnih človeških potreb:

1.Potreba po dajanju in sprejemanju pozornosti

Brez kvalitetnega stika z ostalimi ljudmi, mentalno in čustveno stanje ter vedenje
lahko močno trpi. To je ponavadi najlažje opaženo pri starejših ljudeh, ki so postali izolirani. Po dnevih samote je lahko njihov prvi stik z osebnim zdravnikom, ki jih vidi za 10 minut.
V tem kratkem času pa se lahko potreba po pozornosti izrazi kot izbruh komunikacije.
Torej je pomembno opazovati sebe in dajati pozornost sebi ter prepoznavati lastne potrebe, prav tako kot biti pozoren do ostalih ljudi.

2.Zavedati se povezave med telesom in umom

To je zelo pomembno, vendar tako pogosto pozabljeno, Brez pravilne in redne prehrane, spanja in telesne vadbe, lahko vaše psihološko stanje precej trpi. Pogosto je bilo opaženo, da mladi, ko odidejo od doma, prekinejo svoje vzorce prehrane in spanja ter lahko podležejo mentalnim boleznim.
Zdi se, da se ljudje obnašajo do sebe kot da so stroj.

3.Potreba po pomenu in ciljih

Najbrž je ena izmed najbolj prevladujočih elementov, ki loči človeška bitja od živali zmožnost, da lahko identificiramo, analiziramo in rešujemo probleme. To nas je pripeljalo do te stopnje na kateri smo sedaj.
Če je ta zmožnost neizkoriščena, domišljija začne namesto nas ustvarjati svoje probleme – mogoče v poskusu, da bi vam dala kaj za početi, saj ni zavzeta z ničemer drugim.
Vseeno, če osebi manjka fokus navzven in zadovoljstvo s cilji, ki jih je dosegel, duševne težave niso daleč.

4.Občutek po skupnosti in sodelovanju

Podobno kot pri potrebi po pomenu, ta potreba da kontekst osebi. Daje ji razlog za obstajanje, nad svojimi osebnimi potrebami, kar se kaže tudi v povezavi z izboljšanjem imunskega sistema, mentalnim zdravjem in srečo.
Eden izmed očitnih dejavnikov ki zadovoljijo to potrebo je religija, ampak lahko je tudi deljenje ideje z nekom, skupen klub ali dobrodelno delo. Pravzaprav vse kar, pozornost preusmeri stran od sebe.

5.Potreba po izzivih in kreativnosti

Učenje nekaj novega, širjenje lastnih obzorij, izboljšanje svojih talentov, dajejo občutek napredka in dosežka. Brez tega, se človek lahko počuti nekoristnega ali pa da pravzaprav ni nobenega smisla za njegovo življenje.

6.Potreba po intimnosti

V povezavi s potrebo po pozornosti zgleda, da imajo ljudje potrebo po izmenjavi idej, upov in sanj z ljudmi, ki so jim blizu. Za nekatere je dovolj, da se pogovorijo z svojim hišnim ljubljenčkom, vendar za večino nas je potrebno, da imamo vsaj eno osebo ki jo lahko čutimo »na isti ravni«.

7.Potreba po občutku kontrole

Občutek popolne izgube nad okoljem, medsebojnimi odnosi ali telesom si ni težko predstavljati.
Od ljudi, ki so preživeli mučenja, do nekoga, ki je izgubil službo. Tisti, ki znajo obdržati občutek kontrole, se ponavadi odlikujejo v kakšni dejavnosti. Zato je pomembno imeti pestro paleto interesov in dejavnosti.

8.Potreba po občutku statusa

Pomembno se je počutiti pomembno. Vsi poznamo ljudi, za katere je ta potreba še preveč pomembna. Vendar, če nekdo čuti, da so v njem prepoznali da je dober starš ali sin ali hčerka, je lahko to za njega dovolj. Mladi ljudje, v iskanju tal pod nogami, lahko izboljšajo svojo samozavest, če čutijo da so dosegli pozicijo zaupanja in prepoznavnosti. Mlade fante v Birnighamu v Veliki Britaniji, ki so bili pred izključitvijo zaradi težav z vedenjem, so naučili mentorstva, da pomagajo mlajšim fantom, ki so tudi imeli težave z vedenjem. Kot mentorji so bili za to tudi plačani. In ne samo, da se je vedenje fantov popravilo, sporočali so tudi o boljšem stanju sreče, zadovoljstva in samozavesti. Težavno vedenje je bilo napačno izražanje te osnovne potrebe po prepoznavnosti.

9.Potreba po občutku varnosti in sigurnosti

Ljudje smo nagnjeni k temu, da moramo imeti občutek, da je naše okolje v osnovi varno, Finančna varnost, fizično zdravje in izpolnjenje ostalih osnovnih človeških potreb, pripomorejo k dopolnitvi te potrebe.

Veliko potreb, eno življenje

Mogoče se zdi, da je življenje, ki zadovolji vse te potrebe izredno zapleteno in da ni časa za vse, vendar lahko, seveda, ena aktivnost zadovolji več potreb hkrati. Dobrodelno delo bi lahko na primer rekli da zadovolji potrebo 1, 3, 4 in 5. Ali pa recimo hoja in pogovor z prijateljem bi lahko zadovoljila potrebo 1, 2, 3, 5 in 6.

Na splošno, kar to nakazuje in kar prikazujejo nedavne raziskave je, da je bolj kompleksno življenje, bolj zdravo življenje

Tako da, če v enem delu življenja nekaj ne uspe ali pa je bilo odvzeto, so vaše osnovne potrebe, vsaj delno vzdrževane s tistimi, ki ostanejo.

Sporočilo je torej:

Če vam je življenje postavilo ovire na poti, najprej preverite če je gorivo v vozilu in če je akumulator napolnjen, preden ga odpeljete k mehaniku, kjer bo razstavil ves motor.

Večina ljudi si predstavlja stanje hipnoze, kot svet v katerega se potopi, kjer si brez osebne volje in kjer okoli vas letajo samorogi in pisane mavrice. Z razliko od globokih stanj transa, kjer je možnost, da vidite tudi kakšnega roza slončka (če to želite), pa bi se rad osredotočil na vsakodnevna stanja transa v katerih smo ujeti vsi.

Hipnotizirati osebe je relativno lahko… od-hipnotizirati osebe iz pogojenosti je tisti del, ki potrebuje delo in trud!

Najverjetneje se ne zavedate, vendar večino stvari ki jih počnemo, jih počnemo nezavedno, lahko bi se tudi reklo avtomatično, kot na primer: vožnja avtomobila, igranje športa, vsakodnevna hoja do najbližje trgovine itd…

Veliko je stanj transa in če se osredotočimo na tiste zadeve, ki nam v življenju delajo težave ali ustvarjajo probleme, lahko govorimo o negativnem stanju transa.

Te težave so lahko depresija (ko je oseba ujeta v negativnem transu in je delo terapevta, da jo popelje ven), strahovi ali čustvene napetosti (kjer se je nek negativni občutek zasidral na določen sprožilec in ga je potrebno prekiniti) ali morda vzorci, ki ne koristijo zdravju, kot so napačno prehranjevanje, grizenje nohtov in kajenje.

Preden si bolj podrobno pogledamo strukturo problema skozi pristop hipnoze si zapomnite naslednje besede:

Vsak problem je bil nekoč rešitev!

Ker je svet tako kompleksen je lahko navada, ki jo prevzamemo lahko rešitev v enem kontekstu in problem v drugem. Kakor vse v svetu je tudi problem samo proces, ki se izvaja v krogu.

Poglejmo si za trenutek um kadilca, ki je ujet v transu kajenja (lahko rečemo tudi negativna samohipnoza in ta proces je značilen za vse probleme, ki si jih ustvarimo):

Kajenje imamo lahko za rešitev, ker je asociativna ali simbolično predstavlja smisel na ravni uma in pomena. Cigareta postane emblem ali simbol pozitivnih koristi, kot članstvo v socialni skupini, biti odrasel, dokazovanja sebi, upora proti avtoriteti, biti kul ali glamurozen in sofisticiran. Ta “pozitivna halucinacija” je prav tako hecna, kot vse kar uspeva pri odrski hipnozi skozi sugestijo. Vendar oseba vseeno prične kaditi v verovanju, da bo dosegla te stvari.

Da to naredimo je potrebno vklopiti “negativno halucinacijo” in izbrisati ali izklopiti vsa opozorila zdravstva proti kajenju in vse znanje o ljudeh, ki so trpeli zaradi posledic kajenja ali prerane smrti.

Telo se prvotno odzove proti kajenju s kašljanjem, omotičnostjo, slabostjo, solznimi očmi in morda bruhanjem. Kadilec začetnik zruši te obrambne mehanizme tako, da pokadi toliko cigaret, da se telo preda kajenju in ga prične doživljati kot normalno. To je primer “hipnotične anastezije”.

Ko kajenje postane nezavedno imajo nekateri kadilci, še preden se zbudijo in odprejo oči prižgano cigareto v ustih. Temu rečemo “ideomotorični odziv”.

Tudi kadilčev um je ujet v navadi; tok misli je dominiran z besedami, predstavami in občutki povezanimi z navado kajenja. Te vključujejo “avtosugestije” (Kosilo-čas za cigareto), “post-hipnotičnimi sugestijami” (“Kupil si bom škatlico cigaret na poti domov”) in predstavami o prihodnosti (“Grozno se bom počutil, ko ne bom mogel kaditi na letu do Avstralije”).

Delo hipnoterapevta je da okrepi klienta in mu da zmožnost prekinitve transa in ga popelje naprej v novo bolj kreativno reprezentacijo sebe in sveta, ki ga obdaja in v katerem najdejo nove in bolj uporabne načine za zadovoljitev lastnih potreb.

Opisano z besedami Miltona Ericksona:

“The hypnotic state is an experience that belongs to the subject, derives from the subjects own accumulated learnings and memories, not necessearly consciously recognised, but possible of manifestation in a special state of nonwaking awareness. Hence the hypnotic trance belongs only to the subject; the operator can do no more than learn how to proffer stimuli and suggesions to evoke responsive behaviour based upon the subjects own experiental past”

Učenje samohipnoze pomeni prav to! Upravljanje z orodjem lastne domišljije in koncentracije, ter usmerjanjem pozornosti v smer, ki si jo želite doseči!

Glede učenja osnov hipnoze ali samohipnoze si lahko ogledate na straneh HipnoCentra.

Upam, da sem vsaj malo osvetlil znanje naravnega stanja transa in morda se v bližnji prihodnosti tudi spoznamo.

Poskus je bil opravljen, kjer je psiholog John Bargh »eksperimentiral« na študentih. učinke sugestije (očitno miši niso bile na voljo).

Poskušal je napeljati njihovo podzavest zelo specifično tako, da bi se to odražalo v njihovem vedenju. Prosil je učence, naj pridejo, po dolgem hodniku do njegove pisarne, kjer bodo opravili test. Morali so gramatično sestaviti štiri besedne stavke iz navidezno naključnih besed v čim hitrejšem postopku.

Študentje niso vedeli, da se je večina besed navezovala na stanje »biti star«. – z drugimi besedami, »stereotip«, ki je bil subliminalno predstavljen podzavestim teh mladih oseb, je bila asociacija na staro osebo. Tako, da so torej v testu premetavali besede kot »siv«, »star«, »osamljen«, »gube«, »bingo« itd. Te besede so bile vložene med mnogo drugih besed in se niso nujno navezovale na ljudi. Kar se je zgodilo, je bilo izredno zanimivo.

Kar je Bargh resnično testiral je bil efekt te izpostavljenosti določenemu »tipu« (stari ljudje), ko so študentje po hodniku odhajali iz njegove pisarne. Večina oseb je odšla po hodniku veliko počasneje, kot ko je prišla v pisarno. Njihovo obnašanje je bilo pod vplivom besed, ki so odražale določen stereotip (čeprav se niso zavedali »starejših« besed, ki so jim bili izpostavljeni).

Ljudje izpostavljeni besedam, ki so predstavljale tip »nesramne osebe«, so se pričeli obnašati bolj nesramno in prav tako osebe, ki so bile izpostavljene besedam kot »močan«, »mlad«, »hiter«, »vitek«, »energičen«, so po hodniku odšle veliko hitreje, kot so prišle.

Smo bitja, na katere se lahko enostavno vpliva preko meje trenutne zavesti in bomo avtomatično poskušali pasti v vzorec tipa, ki nam je predstavljen, še posebej, če se ne zavedamo kaj ta je.

Tako torej najstniki, prevzamejo tip, ki so mu izpostavljeni na primer preko televizije ali socialnega vpliva, ter se oblačijo in govorijo temu primerno (raje, kot da bi oponašali starše).
In ponavadi tudi prevzamemo naglase, fraze in odnos od ljudi z katerimi se družimo.

Torej, recimo, da bi želeli dobiti boljši rezultat pri kakšnem fitnes testu, poskusite naslednje:
Glejte atlete (ali si jih predstavljajte) preden ali (bolj idealno) med tem ko telovadite. Ali pa mislite na besede kot so »zmožen«, »vzdržljiv«, »močan«, »hiter«, tik preden začnete z telovadbo. Morate si dobro predstavljati stereotip »odličnega atleta«.

Sedaj pa se vprašajte: Z kakšnimi ljudmi se obkrožam?

Izberite si svoj tip.

Okolje, katero vsebuje veliko ljudi določenega tipa (stereotipa), na primer dom za ostarele, bo najverjetneje proizvedlo več vedenja, ki se asociacira z tem tipom, kot pa bi bolj mešano okolje. V Nemčiji so v nekaterih delih gradili domove za ostarele zraven šol za medicinske delavce, kar je prineslo nekaj odličnih rezultatov. Starejše osebe so videle in bile v stiku z mlajšimi ljudmi in so tako dobile »podlogo« na to, kako »mlado« in »živahno« zgleda. Mlajše osebe pa so dobile vpogled v tip osebe, ki mu bodo velikokrat izpostavljene in z tem pridobile možnost učenja samokontrole in večje pozornosti do starejših oseb.

In če si želite dobiti boljši rezultat pri I.Q. testu, lahko poskusite z naslednjim primerom.

Mislite kot pametni ljudje

Dva Danska raziskovalca sta opravila preizkus, kjer sta skupino študentov spraševala sorazmerno težka vprašanja iz priljubljenega kviza. Skupino sta razdelila na dva dela. En del skupine sta prosila naj pet minut pred testom razmišljajo o temu, kako je biti akademski profesor, na primer: pameten, z očali…(stereotip). Drugi del pa naj si predstavljajo, kako je biti nogometni huligan, na primer: glasen, problematičen, pijan, razbijajoč… Napisali so vse asociacije, ki so se jih lahko spomnili.

Skupina »huliganov« je dobila pri pozitivnih rezultatih povprečno število točk 42.6%. Skupina »profesorjev« pa je dobila povprečno število točk 55.6%.

Poskus so večkrat ponovili z različnimi skupinami in vsakič so bili rezultati isti. Razmišljanje o pametnih ljudeh (stereotipu) te naredi bolj pametnega! Razmišljanje o neumnih ljudeh in asociaciji z njimi te naredi bolj neumnega!

Vse to se kaže posledično v komunikaciji. Besede, ki jih uporabljate v pogovoru, če so izražene, kot da oblikujete določen stereotip, bodo imele močan efekt na osebo z katero se pogovarjate – in enak učinek bo, ko boste vi poslušali nekoga drugega.

Slaba terapija

Če terapevt ali na primer zdravnik, ko sprejme pacienta, oblikuje svoje besede kot: težaven, boleč, problematičen, težak… bo oseba (podzavestno) prevzela tip obnašanja ali izkušnjo takšnega »tipa« osebe.
Če »okrasite« svoj govor z besedami, kot so: sproščen, miren, odličen, dober, aktiven… boste predstavljali pozitiven tip v katerega se lahko sogovornik uokviri.

Zdravnik ali kirurg, ki sprejme svojega pacienta z besedami, kot so: zdrav, hitro, pospešeno, udobno… bo aktiviral pri osebi vzorec zdravja ali hitrejšega okrevanja, kot pa zdravnik, ki se tega manj zaveda.

Einstein in manekenke

Ko so bili študentje izpostavljeni tipu ali modelu akademskega profesorja so bili boljši pri testih inteligence, saj se je pri njih aktiviral vzorec stereotipa profesorja. Vendar, ko pa so pokazali sliko samo enega človeka – Einsteina – in jih prosili naj razmišljajo kot on, pa so se pri testih izkazali slabše. Zakaj? Ker gledamo na Einsteina, kot na »izjemo«, nekoga kot »jaz ne bom nikoli tako dober«, ter se zaradi tega čutimo neumnega v primerjavi z njim.

Študentom, ki so kazali slike manekenk, se je pri njih aktiviral vzorec »ne tako pametne«, ter so tako imeli slabše rezultate pri inteligenčnih testih. Vendar, ko pa so jim pokazali sliko samo ene zelo znane manekenke, so bili rezultati testov boljši. To je bilo zaradi občutka »jaz nisem niti malo takšen/a kot ona«.

Torej, »nemogoči« primeri, kot so Einstein, Mati Tereza, Bill Gates, če si jih postavimo kot idole, potem lahko omejujemo svoje možnosti pri doseganju njihovih kvalitet. In so nevarnosti pri tem, saj lahko ogrožajo vaš lasten samo-razvoj. Celo idoliziranje in občudovanje ustanovitelja religije lahko prepreči, da sami dosežete njihove kvalitete, zaradi tega fenomena.

Vse to prikazuje, da sprejemamo vzornike tako, da čutimo da lahko modeliramo ali prevzamemo njihove vzorce tudi sami, raje pa kot da, idoliziramo in čutimo, kot da tega sami nismo zmožni.

Kako torej vi živite svoje življenje?

Ste obkroženi z inteligentnimi, entuziastičnimi in optimističnimi ljudmi? Če spomnimo, da se vedenje spremni že, ko smo izpostavljeni določenim besedam, kaj se zgodi, ko smo izpostavljeni določenim TV oddajam, filmom in knjigam?

Smo veliko bolj sugestibilni, kot se zavedamo. Smo celo bolj sugestibilni, kot mislimo da nismo!

Ko dajemo ali sprejemamo pozornost, prehajamo iz transa in v njega – interni fokus, zunanji fokus – in to služi kot osnovna potreba za ljudi. Omogoča nam, da smo konstantno sinhronizirani z ljudmi, ki nas obkrožajo; v družini, v družbi in naši kulturi. Če tega ne bi počeli, proces, ki nam paradoksalno daje fleksibilnost, bi naši miselni procesi postali tako bizarni, da ne bi bili zmožni delovanja znotraj naše kulture.

To se zgodi z ljudmi, ki imajo različne vrste mentalnih motenj. Razmišljanje osamljenih in izoliranih ljudi postane bolj nestabilno in neuravnovešeno (če pomislimo na zapornike v samicah, ki so dolgo odtujeni od ostalih). Razmišljanje normalnih ljudi je stabilizirano in ohranjeno z modeli kulture v kateri živijo, tako da neprestano prehajajo ven in noter iz stanja transa v družbi ljudi, ki jih obkrožajo.

Čeprav je to izreden sistem, ki nas ohranja »pri pameti«, je tudi ena izmed največjih šibkosti, saj proces omejuje naše zmožnosti.

To pomeni, da vsi argumenti, da so nekateri ljudje bolj »hipnotibilni« ali ne, povsem nepomembni, kajti vsaka nepoškodovana (možgansko) oseba ima zmožnost biti hipnotizirana.

Vsi smo predprogramirani z instinktivnimi podlogami in reagiramo na njih – prehajamo v in izven transa – skozi ves dan. Vsakodnevno hipnotiziramo drug drugega do različnih stopenj.
Ericksson je prikazal, da je eventuelno možno hipnotizirati kogar koli. Včasih je potreboval več dni, vendar mu je uspelo. In kdo drug, bi morda še prej spravil to osebo v trans (na primer šef v podjetju, ki jezno, kričeče izdaje ukaze).

Potrebno je razumeti, da nekateri ljudje lažje predajo svojo zmožnost fokusiranja pozornosti, kakor drugi. To je odvisno delno od bioloških dejavnikov in delno dejavnikov okolja. Ljudje, ki lažje predajo in dovolijo (pozor – DOVOLIJO!) usmerjati svojo pozornost, niti ne potrebujejo indukcije (način, kako nekoga spraviti v REM- stanje). Lahko jim preprosto rečete; Sklenite roke skupaj in opazite, kako roke ostanejo bolj sklenjene, ko si jih želite dati narazen (nekako v tem načinu); in sledili bodo sugestiji. Na ta način odrski hipnotizerji izberejo osebe za predstavo.

Seveda pa so tudi osebe, ki so bolj psihično defenzivne ali dominantne v levi možganski polovici; v tem primeru je potrebno zagotovilo, fleksibilnost in kreativnost s strani hipnotizerja v tem, da jih vzpodbudijo v REM -stanje.

Ravno ta čudovita preprostost in naravnost delovanja nam pokaže, kako ljudje vsakodnevno vplivamo drug na drugega, čeprav se tega večino časa ne zavedamo.

Nekonvencionalen psihiater, družinski terapevt, strateški psihoterapevt in hipnoterapevt, Milton Ericksonov vpliv je revolucioniral zahodno psihoterapijo. Zahvala za to, da je tema hipnoze opustila svoje okove vraževernosti in da je sedaj prepoznana kot eno izmed najbolj učinkovitih orodij za spremembe, gre Miltonu Ericksonu.

Življenje Miltona Ericksona

V svojem življenju je Milton Erickson imel precej osebnih omejitev, ki pa so mu pomagala, da jih je lahko uporabil, kot osebne vire, ki so mu pomagala pri zdravljenju svojih klientov.

Njegovi »problemi« so se začeli že zgodaj. Rojen je bil v revni kmečki družini v Nevadi. Erickson ni spregovoril do četrtega leta, kasneje pa se je izkazalo, da ima hudo disleksijo, bil pa je tudi precej naglušen in barvno slep.
Pri starosti sedemnajstih let je zaradi bolezni otroške paralize, bil paraliziran za eno leto, tako hudo, da je zdravnik menil, da bo umrl.

Kljub svojim omejitvam (ali pa zaradi njih), se je kasneje kvalificiral kot zdravnik in psihiater. V naslednjih letih je postal svetovno znan kot praktik v terapevtski hipnozi in eden najbolj učinkovitih psihoterapevtov.

Kdorkoli, ki je zainteresiran, pri tem, da pomaga drugim ali pa bi rad razvil svoj potencial, bo imel velike koristi pri branju njegovih del in o njemu.

Bil pa je tudi raziskovalec v zmožnostih in omejitvah hipnoze, kot orodja za osebne spremembe. »Hypnotherapy – An Exploratory Casebook« – Milton Erickson in Ernest L. Rossi je razumljiva in čudovita zbirka Ericksonovih primerov, zapiskov in idej.

Vplival je na mislece kot so Gregory Bateson in Margaret Mead in navdihnil ustvarjalce NLP-ja (Nevro-Lingvističnega Programiranja) Richarda Bandlerja in Johna Grinderja, ter položil temelje za kratko terapijo.

V svojih petdesetih je Erickson ponovno zbolel za paralizo, kar mu je povzročilo močne fizične bolečine. Ampak tudi to je Erickson izkoristil kot učenje, saj je postal izredno uspešen pri zdravljenju bolečine pri drugih ljudeh s pomočjo hipnoze. Veliko svojih pristopov o spreminjanju dojemanja bolečine je opisanih v knjigi »Hypnotic alteration of sensory, perceptual and pyshological processes« – Milton Erickson

Kljub hudi bolezni v starosti, je Milton Erickson nadaljeval s poučevanjem, demonstriranjem in prakticiranjem svojih zmožnosti kot terapevt, čeprav je bil na koncu prikovan na invalidski voziček. Umrl je v starosti sedeminosemdeset let.

Pri branju primerov v knjigah, kot sta »Uncommon therapy« in metaforični pristopi pri pripovedovanju zgodb v »My voice will go with you«, je kakor, da bi se potopil v drug svet.

»Ericksonovo rokovanje«

Legendarno »ericksonovo rokovanje«, pri katerem je Erickson spravil osebo v globok trans, deluje na osnovnem človeškem principu. Pri tem se vključi normalen človeški »reorientacijski odziv«, ki je sprožen s šokom ali presenečenjem. V tem primeru se to zgodi pri rokovanju, ko je prekinjen znan socialni vzorec. Bolj podrobno je ta pristop opisan v knjigi »Haley on Erickson«

Ericksonova zapuščina

Kratka terapija, terapija s poudarkom na rešitvah, družinska terapija, otroška psihologija in celo psihologija športa so vsa pod vplivom del Miltona Ericksona.

Sedaj, ko postaja Milton Erickson bolj znan, včasih pozabimo, da ko je pričel z delom kot mlad psihiater v daljnem letu 1920, je bil pravzaprav “odpadnik”. Ker je tako veliko elementov njegovega dela nasprotovalo takratnim standardom, je potreboval nekaj časa, da se je uveljavil. In to se je zgodilo, ker so bili njegovi rezultati konstantno tako dobri, da je postal bolj prepoznaven.

Erickson se ni zanimal za konstruiranje nove teorije v psihologiji, da bi potem gledal na ljudi tako, da bi odgovarjali tej teoriji. Poskušal je videti prvotno, kakšni so ljudje, potem pa je z njimi delal kot unikatnimi posamezniki (kar je tudi pristop HipnoCentra).

Hipnoza

Ko je Milton Erickson pričel delati kot psihiater, je bila stroka omejena z določenimi pravili. Hipnoza je bila splošno znana kot »temna obrt« ali »magija«. Psihiatri, ki bi jo uporabljali, so tvegali, da bodo odpuščeni, kar je privedlo do tega, da jih je Erickson učil na skrivaj.

Vloga podzavesti

V zgodnjem delu prejšnjega stoletja se je na podzavest gledalo kot nekakšno »skladišče« ali »shrambo« raznih potlačenih konfliktov in kompleksov. Ideja je bila, da mora biti izničena z racionalnim zavestnim delom.
Erickson je poudarjal znanje in modrost podzavestnega uma in nanj ni gledal kot negativno silo. Govoril je o »zaupanju podzavesti« v večini različnih aktivnosti. Ni smatral »vpogleda« v problem, kot glaven fokus terapije.

Kratka terapija

V začetku Ericksonove kariere je bil standard, da morajo biti terapije dolge. Spremembe naj bi se zgodile počasi in boleče. Erickson je pogosto ljudi srečal samo enkrat in še vedno mu je uspelo narediti dolgoročno pozitivno spremembo pri teh ljudeh. Sedaj je poudarek na kratki terapiji izredno popularen.

Še pred kratkim, je terapija večinoma dajala pozornost patologiji, raje kot pa na posameznikove osebne vire. Terapija je bila ponavadi osredotočena na pretekle doživljaje, medtem, ko je Erickson poudarjal pozornost in orientacijo proti rešitvam in razvijanje svojih lastnih talentov za lažje reševanje problemov v prihodnosti, ki bi jih posameznik potreboval.

Družinska terapija

Še eden izmed revolucionarnih pristopov, ki se danes zdi nekaj običajnega. Erickson je vključeval efekt ostalih članov družine v terapijo. Na osebo je gledal kot na del širšega sistema, ne kot izoliranega posameznika.

Če se mu je zdelo pomembno, je vključil v terapijo tudi druge člane družine, kar je bilo za tiste čase nekaj nepojmljivega.

Veliko področij moderne psihoterapije je zaslužna Miltonu Ericksonu. Kratka terapija s poudarkom na rešitvah, družinska terapija, indirektna hipnoza, gradnja raporta in ostali vidiki malce drugačnih terapevtskih pristopov.